Ko sem vedela, da se bova poročila, sem takoj začela razmišljati o poročni priči. Zame je to nekdo, ki pozna mene in partnerja — pa ne le površinsko.
Nekdo, ki naju pozna v najboljši in najslabši luči. Tudi takrat, ko se skregava. Takrat, ko jokam. Takrat, ko se smejeva do solz. Nekdo, ki pozna najino zvezo od začetka do danes.
In zdaj pride tisto, kar bo najbrž koga zmotilo. Ja, verjetno boste rekli, da tako razmišljam samo zato, ker sem edinka — ampak pustimo to za trenutek ob strani.
Samo zato, ker je sestra? Meni se to ne zdi smiselno. Medtem pa imaš morda v življenju osebo, ki te podpira, stoji ob strani in te pozna bolje kot kdorkoli drug.
Ja, ni sestra ali brat. Ja, ni iste krvi. In ja — morda čez tri leta ne bo enako pomembna, kot je danes. Ampak je v tem trenutku steber, ki ga rabiš? Potem je to odgovor.
Zato jaz nisem filozofirala. (No, tudi zato, ker sem edinka — ampak pustimo to.) Moja poročna priča me pozna predobro. Ve, kdaj sem tečna in kdaj bi zaročenca najraje ubila. Ve, da je zveza imela vzpone in padce. In ve, da sem z njim boljša različica sebe.
Prav zato sem ji hotela pripraviti nekaj posebnega za darilo. Nič pretiranega — a vseeno nekaj, kar pove, da vem, kaj mi pomeni. O tem pa drugič.