Organizatorka je bila ideja, ki sva jo s fantom kakšen mesec ali dva premetavala nekje v ozadju glave. Predvsem zaradi financ. Saj sva imela že veliko urejeno — fotografa, videografa, lokacijo. Kaj bi sploh še rabila?
Odgovor je prišel počasi. Medtem ko sva urejala tiste "velike" stvari, sem dobila občutek, da vsak odgovor na mail vzame milijon let. Ponudniki so zasedeni, čakanje na odgovore te počasi ubija, in ves čas ne veš, ali si izbrala prav. Vse to "hočeš, nočeš" se malo po malo kopiči, dokler nekega dne ne obsediš in ugotoviš, da te že samo razmišljanje o naslednjem koraku izčrpa.
Prelomni trenutek je bil banalen. Fant me je vprašal: "Kaj sploh narediva, ko stopiva iz cerkve po obredu — kam greš, kaj delaš?" Jaz sem rekla — ne vem. On je rekel — jaz tudi ne vem. In takrat mi je počilo: organizatorka ve. Ona pozna milijon podrobnosti, na katere je treba paziti, jaz pa se v tistem trenutku nisem spomnila niti ene.
Vse neveste pred mano so rekle isto: nujno potrebuješ koordinatorko. In s fantom sva se strinjala hitreje, kot sem pričakovala.
Dobila sva se z dvema organizatorkama. In tukaj moram nekaj poudariti — nisem strokovnjakinja za poroke, ampak ko začutiš, pač začutiš. Verjetno je tako z vsemi ponudniki, ampak pri organizatorki sem si res želela nekaj, česar na prvih dveh sestankih nisem dobila. Ne bom sodila — nekomu drugemu popolnoma ustrezata, meni pa ne.
Zato sem še malo raziskovala in našla tretjo. Ni zelo znana, nanjo sem naletela slučajno prek podcasta, s social media oglaševanjem je šele začela. Ampak vajb? Ja, tega je imela. Midva sva namreč ugotovila, da rabiva "šolski" sistem vodenja — striktnost, organiziranost, nič pometanja pod preprogo. In to je bila ona. Po prvem sestanku sva vedela: to je to. Pristala sva na delni organizaciji s koordinacijo.
Zdaj, dva tedna pozneje, lažje dihem. Sem to nujno rabila? Verjetno ne. Se počutim bolje? Sto odstotkov.