Od začetka sva vedela eno stvar: hočeva civilno in cerkveno poroko. Kar naju ni zanimalo, je klasičen scenarij, kjer se vse zgodi isti dan — od desetih zjutraj, gostje pa so do osmih zvečer že zaspani za mizo. Nič narobe s tradicionalnimi porokami. Samo za naju to preprosto ni bilo to.
Od nekdaj sva sanjarila o toskanskem stilu — tisto, kar vidiš na Pinterestu in ti za trenutek zastane dih. Mize pod milim nebom, stotine majhnih lučk, oljke, narava, po možnosti domača vina iz male vinarije. Midva sva zaljubljena v Italijo, v dobra vina — in, priznajva si, oba sva pošteno velika gurmana.
Ampak. Kmalu sva ugotovila, da je to poroka "za naju" v napačnem pomenu besede. Vse bi bilo lepo — dekoracija, hrana, slike, ki bi izgledale kot iz revije. Ampak kaj pa spanje za goste? Kaj pa glasbeniki, ki morajo prepotovati pol Slovenije? In predvsem — kaj pa CENA?
Po neštetih pregledanih lokacijah in ponudbah sva ugotovila nekaj neprijetnega: ta različica poroke bi na koncu poskrbela za čudovite fotografije, ne pa za tisto, kar si dejansko želiva.
Zato sva poroko — ki sva jo že prej razdelila na civilni in cerkveni del — zdaj razdelila tudi lokacijsko.
Civilni del bo intimen, v ozkem krogu družine in prič, na lokaciji, ki je nama preprosto všeč — za slikanje, za spomin, za dušo. Cerkveni del in zabava pa bosta nekje, kjer je vsem najinim ljudem blizu, kjer lahko vsi prespijo, in kjer je žurka na prvem mestu.
Je z dvema lokacijama več dela? O, kako. Usklajevanje, dvojni prevozi, dvojna logistika — vse to je zdaj na mizi. Ampak veseliva se, ker bo — končno — res "po najino".